1700 let od določitve datuma praznovanja velike noči

Slovenski etnolog Niko Kuret je zapisal, da »ko je cvetna nedelja mimo in se začne veliki teden, se ljudje drže večinoma doma in se pripravljajo na velikonočne praznike. Hišo je treba očediti, preden se začne dolgotrajno poljsko delo. Brišejo, iztepajo, žehtajo. V hiši se je nabralo za podobami in pod stropom dosti prahu in pajčevin. Po kotih so se pokazale mišje luknje, treba jih je zadelati. Okna so na stežaj odprta in ves zatohli zrak dolgih zimskih mesecev se umika pomladanski sapi. Nato si ženske pripravijo apnenega beleža in hišo prebelijo. Še po sajasti kuhinji skušajo prekriti bleščečo črnino.«

Velika sreda – dan izdajstva

Prvi »velik« dan tedna po cvetni nedelji je bila sreda, včasih imenovana velika sreda, danes pa se tega termina ne uporablja več. Splošno znano je, da je imel Jezus 12 apostolov. Čeprav se evangeliji rahlo razlikujejo glede imen apostolov, še posebej tistih, ki so imeli manjšo vlogo, pa Juda Iškarijot nastopa v vseh izmed njih in z njim je povezan dan – sreda pred veliko nočjo oz. velika sreda. Velika sreda se imenuje tudi »sreda izdajstva«, dan, ko se v Cerkvi izpostavi Judovo izdajstvo, kot je zapisano v svetem pismu: »Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil.«

Potica – kraljica praznične mize

Zagotovo je to že dan, ko nam danes misli začnejo uhajati k praznični hrani in med njo ni bolj pomembne kot je praznična potica. Najstarejša pisna omemba potice je v delih Primoža Trubarja s konca 16. stoletja, najstarejši recept za potico pa je objavil Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske slabih 100 let pozneje. Do 19. stoletja sta že znana dva načina peke potice, in sicer kot polžasto zavit zvitek namazanega testa ali kot kolač z luknjo v sredini.

Prve slovenske potice so bile sadne, z nadevom iz zdrobljenega suhega sadja in medu. Poleg sadja so kot nadev uporabljali še orehe, lešnike, bučna semena, pehtran, rozine pa so na kmete prišle zelo pozno. Nadev potice je lahko tudi slan in tako so nastale ocvirkovka, špehovka, drobnjakova in druge slane potice. Potica tudi danes sodi med najbolj znane tradicionalne slovenske jedi.

Veliki četrtek – zadnja večerja in simbolika kruha ter vina

Sredi sledi veliki četrtek, katerega glavno vsebino izraža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Kruh in vino imata že na splošno v krščanstvu izjemen pomen. Kruh simbolizira Kristusovo telo, vino pa Kristusovo kri. Kruh velja za eno najstarejših pripravljenih živil. Nekoč ni označeval samo živila številka 1, temveč je bil sinonim za hrano, zaposlitev ali preživetje. Poleg tega, da je osnovno živilo, ima tudi velik simbolni in duhovni pomen. Kruh je bil in velja za svetinjo. Pri peki in rezanju kruha so se izvajali določeni obredi. Ima pomembno vlogo v judovski in krščanski simboliki.

Pomen vina in pelina pri velikonočnih šegah in navadah

Pomembno je tudi vino. Včasih so v vino namočili pelin in pripravili »žolč«, ki so ga pili ob velikonočnih pojedinah. Zakaj pelin? Da se je vsak kristjan spomnil na umirajočega Kristusa, ko je ta pil žolč, ki mu ga je dal piti vojak. Gre pa tudi za praktičen namen, saj je telo po vsem obilju in mastni hrani potrebovalo razgradnjo in pelin, namočen v vinu, je deloval v tej smeri. Enako kot hren pri nedeljskih dobrotah.

Orgle utihnejo, raglje spregovorijo

Na veliki četrtek se po stari navadi »zavežejo« orgle in zvonovi gredo v Rim. Pri maši se oglasijo raglje. To je za ljudi predstavljal kar pretresljiv dogodek, saj so bili vezani na zvonove, ko so delali na poljih. Vendar samo do velikonočne vigilije v soboto zvečer, ko se pri Slavi slovesno vključijo v praznovanje največjega krščanskega praznika, ki je postal pomemben del nesnovne kulturne dediščine Slovenije.

Poncij Pilat in zgodovinski pomen velikega petka

Zagotovo ste že slišali za izrek »Kar sem napisal, sem napisal« oz. latinsko »Quod scripsi, scripsi«. Gre za znamenite besede Poncija Pilata kot odgovor na zahtevo judovskih duhovnikov, naj popravi svoj napis, ki je bil pribit na križ nad Jezusom pri križanju. Ko so namreč Jezusa obsodili na smrt s križanjem, je dal Poncij Pilat napisati napis, ki je bil pribit na križ nad Jezusom, kot dokaz o njegovi krivdi.

Napisano je bilo »Jezus Nazarečan, judovski kralj« (INRI). Judovski veliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: »Judovski kralj«, ampak da je on rekel: »Judovski kralj sem.« Kar je sledilo, so zgodovinske besede. Zgodovinsko pa je tudi odkritje kamnitega bloka, s skoraj nepoškodovanim napisom, ki omenja Poncija Pilata, prefekta rimske province Judeje, datiranega med letoma 26 in 36. Odkrili so ga na arheološkem izkopavanju leta 1961 in tako zgodovinsko potrdili osebo, ki je na veliki petek odigrala pomembno vlogo.

Izračun datuma Jezusovega križanja

Znanstveniki predvidevajo, da je bil datum prvega velikega petka petek, 3. april, prva velika noč pa 5. aprila leta 33. Izračun upošteva začetek vladavine cesarja Tiberija (leto 14), začetek delovanja Janeza Krstnika (15. leto vladavine cesarja Tiberija – leto 28), začetek Jezusovega delovanja (leto 29) in najmanj tri leta trajanja Jezusovega delovanja, kar pomeni, da je najverjetnejši datum Jezusovega križanja leto 33.

Veliki petek – dan tišine, posta in žalosti

V cerkvenem letu ni bolj žalostnega dne, kot je veliki petek. Veliki petek je edini dan v letu, ko v katoliški cerkvi ne obhajamo svete maše in imamo le bogoslužje, med katerim se moli križev pot, bere evangelijske zapise o Jezusovem trpljenju ter časti križ. Žalost tega dne se kaže tudi v pregovorih: »Če na veliki petek zboliš, ti rado zvoni« ali pa, če na veliki petek dežuje bo suša in slive bodo črvive. Če pa bo na veliki petek lepo vreme, bo zemlja ugodna za vsako delo. Na veliki petek se tudi perilo ne sme sušiti (viseti), saj takrat na križu visi Jezus.

Postne jedi in aleluja – okus slovenske tradicije

Na veliki petek prihajata v ospredje post in postna hrana. Postenje je prostovoljna bolj ali manj popolna krajša ali daljša vzdržnost od hrane. Za veliki petek je, poleg pepelnice, značilen strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega. V postnem času se več pogovarjamo tudi o postnih jedeh, kot so ribe in druge brezmesne specialitete. Med njimi tudi aleluja, preprosta jed iz posušenih repnih olupkov, ki spada med najstarejše slovenske postne jedi. Za pripravo jedi jeseni odberemo bolj debelo repo, jo operemo in na debelo olupimo. Čim daljše olupke obesimo in posušimo. Dan pred pripravo jih namočimo v mrzli vodi, ki jo potem odlijemo, olupke pa zalijemo s svežo vodo, posolimo ter kuhamo.

Velika sobota in simbolika blagoslovljenih jedi

Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja Božjega groba in polna starodavnih obredij in opravil. Med najbolj priljubljene spada blagoslov jedi v cerkvah, ob kapelah, križih in drugih božjih znamenjih.

Janez Vajkard Valvasor je leta 1689 v Slavi Vojvodine Kranjske zapisal: “Kakor imajo po vseh deželah nekaj čudnih postranskih navad, tako tudi na Kranjskem. Med njimi so naslednje. O veliki noči nosijo, zlasti po vaseh, namesto velikonočnega jagnjeta v cerkev vsake vrste jedi v košarici: prekajeno svinjsko gnjat in pleče, soljeno govedino, v bražiljki kuhana jajca in kolač. To jim mora duhovni po maši blagosloviti.”

Danes v košarah, ki jih večinoma uporabljamo samo za ta namen, prinesemo k blagoslovu posebne jedi s posebno simboliko:

Potica predstavlja Kristusovo trnovo krono, zato jo nekateri delajo v obliki obroča.

Kruh je znamenje božje dobrote in človekovega dela.

Pet rdečih pirhov spominja na kaplje krvi in Jezusove rane.

Hren simbolizira trpljenje Jezusa in tri žeblje, s katerimi je bil pribit na križ.

Šunka ali meso (jagnjetina) predstavljata Jezusovo telo.

Vino je tudi povezano z Jezusom, saj simbolizira njegovo kri.

Med velikonočne jedi naj bi spadala tudi pomaranča, kar pa ni splošno poznano. Pomaranča predstavlja simbol gobe, s katero so Jezusu dali piti kis. Klobase lahko predstavljajo simbol vrvi in verig, s katerimi so privezali Jezusa.

Prvo upodobitev velikonočnega žegna najdemo v knjigi Avstro-ogrska monarhija v besedi in sliki iz leta 1891. V njej je natisnjena grafika velikonočnih živil v jerbasu in peharju. Poleg grafike je tudi opis jedi velikonočnega žegna in njihov pomen.

Na veliko soboto poteka tudi več blagoslovov: blagoslov ognja se zgodi že zelo zgodaj, ki ga po domovih v kresilnih gobah raznesejo najmlajši.

Pomembnost velikonočne vigilije

Velika sobota se zaključi zvečer, pred velikonočno vigilijo – posebnim obredom veselega pričakovanja vstajenja. Velikonočna vigilija ne spada več k veliki soboti, ampak že k nedelji Jezusovega vstajenja. Ta ureditev izhaja iz judovskega pojmovanja, da se naslednji dan začne s sončnim zahodom prejšnjega dne. Liturgični predpisi naročajo, da se velikonočna vigilija začne po sončnem zahodu in se mora končati pred sončnim vzhodom v nedeljo. V vsem letu ni bolj slovesne maše kot je velikonočna vigilija!

Nikejski koncil in določitev datuma velike noči

Letos mineva 1700 let od določitve datuma praznovanja velike noči. Kako in predvsem kdaj bomo praznik velike noči praznovali, so določili na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji leta 325 zbrani škofje iz vsega sveta. Sklical ga je cesar Konstantin Veliki in nanj povabil okoli 1.800 škofov – 1.000 z Vzhoda in 800 z Zahoda. Po različnih virih se je koncila udeležilo okoli 300 škofov, večino so tvorili vzhodni škofje.

Določili so, da se veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Tako je lahko velika noč med 22. marcem in 25. aprilom.

Primož Primec, univ. dipl. etn. in kult. antr.

Avtor besedila in fotografij