ADVENT – decembrska praznovanja na Dolenjskem nekoč in danes

Advent na Dolenjskem

Advent je imel na Dolenjskem že od nekdaj svoj čar, a skozi generacije so se praznovanja nekoliko spremenila. Čeprav so prazniki enaki v večini Slovenije, so navade in tradicije med kraji ter generacijami raznolike. V mestih se decembrsko dogajanje običajno začne s tradicionalnim prižigom lučk, ki ga navadno spremlja zabavni, otroški ali kulturni program.

Adventni čas v zadnjem času povezujemo predvsem z obdobjem 4 tednov pred božičem, ki je namenjeno pripravam na enega največjih krščanskih praznikov. Simbol tega časa so adventni venčki, ki so jih včasih izdelovali tudi po dolenjskih domovih. Izdelovali so jih predvsem iz smrečja ter nanje dodali 4 sveče, za vsako adventno nedeljo pred božičem. Tradicija izdelovanja venčkov doma je danes postala že bolj izjema, saj so trgovine že konec oktobra založene s pestro ponudbo umetnih ali naravnih adventnih venčkov. A ponekod se vseeno vračajo k tradiciji in pripravijo delavnice, na katerem se izdelovanja venčkov lahko nauči vsakdo.

Prihod Miklavža in Božička

V adventnem času domove obišče prvi izmed decembrskih dobrih mož, Miklavž, ki goduje 6. decembra. V marsikateri dom prinaša otroško pričakovanje in navdušenje med odpiranjem daril. Otroci so morali biti vsaj teden pred prihodom Miklavža še posebej pridni, ko so mu pisali pisma ter na predvečer njegovega prihoda skupaj s starši nastavljali peharje, v katere so npr. napisali tudi svoja imena, sam prostor pa tudi ustrezno uredili in okrasili.

Po nekaterih domovih sv. Miklavž še vedno prinaša preprosta darila, kot so suho sadje, pomaranče ter kakšna sladkarija oz. malenkost, spet drugod pa so darila bolj bogata, zlasti v domovih, v katerih otroci ne pišejo pisem Božičku.

Adventni čas marsikatera družina izkoristi za praznično peko potic in piškotov ali pa se pravočasno oskrbi z dobrotami lokalnih trgovin ali ponudnikov.

Po nekaterih vaseh se že kmalu po 1. decembru lotijo prazničnega okraševanja zunanjosti svojih domov in po vzoru ameriških filmov že skoraj tekmujejo s sosedi, kdo bo napeljal več metrov lučk ter koliko ur na dan bodo te gorele. Postavljanje božičnega drevesca je spet stvar posamezne družine. Nekateri prisegajo na to, da se umetno ali naravno jelko ali smrečico postavlja v osrednji prostor že na začetku decembra. Spet drugi se postavljanja smrečice skupaj z jaslicami lotijo na božični večer, 24. decembra, ali morda kak dan prej.

Božična večerja

Na božični večer, 24. decembra, se zbere vsa družina in skupaj pripravi božično večerjo, igrajo družabne igre, gledajo božične filme ali si vzamejo čas za skupni sprehod v naravi, ki je ob morebitnem sneženju še posebej čaroben. Jedi, ki so se znašle na praznični božični mizi, so bile včasih bolj skromne, a vseeno sta bila na mizi bel kruh ter meso. Danes se v domovih praznične mize šibijo od različnih dobrot, ki morajo zadovoljiti številne okuse, potrebe ter v zadnjih časih tudi prehranske omejitve.

Za razliko od silvestrske večerje se na mizi lahko znajde tudi perutnina, kot je npr. piščančje meso. Kokoš v iskanju hrane brska »nazaj« in če sta bila gospodinja in gospodar vsaj malo vraževerna, sta verjela, da brskanje za nazaj na zadnji dan v letu ne prinaša nič dobrega. Božični večer poleg dobre hrane, polnočnice ter lepih želja predvsem v otroških srcih predvsem višek pričakovanja adventnega časa, saj le tiste najbolj pridne obišče Božiček.

Po božični večerji pa je čas, ko se družina odpravi k polnočnici, ki jo po cerkvah tradicionalno organizirajo točno ob polnoči. Predvsem na podeželju nekateri še vedno ohranjajo tradicijo in se na pot do bližnje cerkve odpravijo peš v soju bakel. Zbiranje pred cerkvijo pred sv. mašo ali po njej je pred leti spremljalo pokanje petard in druge pirotehnike, a se je te navade na srečo vseh ostalih udeležencev bolj ali manj že opustilo.

Silvestrovanje

Na zadnji dan v letu se prijatelji proti večeru zberejo ob bogato obloženi mizi. Na praznični mizi se že po tradiciji pripravlja tudi svinjsko meso, saj za razliko od kokoši, pujs s svojim rilcem rije naprej, torej v prihodnost. Lahko v obliki klobas, pečenih rebrc ali pršuta, ki se zelo dobro poda k francoski solati, ki je v zadnjem desetletju postala skoraj stalnica na silvestrski mizi, poleg tatarskega bifteka, seveda. Silvestrsko večerjo ter bogat praznični program vsako leto pripravljajo tudi po številnih gostilnah na Dolenjskem.

Izjemno priljubljena in tudi zabavna so javna silvestrovanja na prostem, ki jih prirejajo organizatorji po večjih slovenskih mestih. Ne glede na to, kje boste pričakali novo leto, boste vsaj enkrat zapeli »Silvestrski poljub« Alfija Nipiča ter nazdravili s penino.

Na zadnji dan v letu nas obišče še zadnji dobri mož. Spremstvo dedka Mraza v različnih sprevodih tako na Dolenjskem kot tudi drugod po Sloveniji vključuje različne pravljične junake.

Simon Kovačič

besedilo