Godovanja na Dolenjskem

V tokratnem blog zapisu se bomo še bolj poglobili v bogato zakladnico nesnovne dediščine na Dolenjskem. Zima počasi odhaja, kar prinaša upanje in pričakovanje pomladi, obdobja, ko se narava prebuja in “ptički ženijo”. Marec je čas tudi za godovanja svetega Gregorja in Jožefa, ki dodatno označujeta ta prehod.

Posebno skrb do tradicije godovanj in praznovanj goji Jožica Verček, znana tudi kot Botra Jožefina. S svojo pozornostjo do podrobnosti obogati te že tako barvite običaje, oživlja dediščino in ustvarja nepozabne trenutke. Svojo izkušnjo z godovanji je z nami delila v tokratnem blogu.

Godovanja na Dolenjskem

Ena od pomembnih tradicij na Dolenjskem je tudi godovanje. V današnjem času je praznovanje rojstnega dne kar zasenčilo praznovanje imena. A ime je pri človeku zelo pomenljivo.

Starši so novorojencu skrbno izbrali ime po svetniku, ki ga je varoval skozi življenje. To so bili zaščitniki poklicev, poslanstev, talentov na vseh področjih.

Pomembno vlogo je tako igral koledar svetnikov. V marcu sta najbolj pomembna svetnika sv. Gregor – Gregorjevo – in sv. Jožef- Jožefovo.

Sama izviram iz družine, v kateri smo praznovali godove. Pri izbiri imena je sodelovala tudi botra, boter. Tako sem po svoji krstni botri Jožefi, Jožefini dobila ime Jožica.

V vsakem obdobju je ime imelo izpeljanko imena po svetniku. Šele, ko sem odrasla, sem se zavedala pomena svojega imena. Ime po svetniku Jožefu pomeni od Boga dano potomstvo.

Botra je imela pomembno poslanstvo tudi pri vzgoji. Kar je rekla botra, tako je bilo prav in to se je moralo spoštovati.

Šege in navade godovanj

Šege in navade ob praznovanju praznika imena – goda so se že v preteklosti močno razlikovale glede na regijo in kulturo. Praznovanja godov so pogosto obsegala družinske obrede, obiske sorodnikov, pripravo posebne hrane ter izvajanje drugih ritualov, ki so utrjevali vezi med ljudmi in poudarjali spoštovanje do preteklosti, družbene pripadnosti in vere.

Vendar pa se sčasoma te navade spreminjajo ali celo izgubljajo, saj se življenjski slog in vrednote skupnosti spreminjajo. Zato je ključno ohranjati in spoštovati te tradicije kot del kulturne identitete ter jih prenašati na prihodnje generacije, da se ohrani bogata kulturna dediščina.

Na predvečer goda se je »rompljalo«. Domači, sosedje, prijatelji so zvečer prišli pred vhod hiše in toliko časa »rompljali«, da je slavljenec odprl vrata in začelo se je veselje. »rompljalo« se je z žlicami in udarjalo po pokrovki, kar je ustvarjalo zelo bučno ropotanje.

Navada je bila, da se je »rompljačem« ponudilo godovni kruh, pletenico ali štruco. To je boljši sladek kruh, ki se je lepo prilegel k pijači. Domače vino, čaj z rumom ali domač sok.

Na sam godovni dan pa se je vedno nekaj dobrega skuhalo. Hiša je dišala po prekajenih dobrotah, čeprav je bilo to v času posta, ko se je pripravljalo na veliko noč.

V spominu imam, da smo večkrat praznovali tudi v zidanici na Trški gori.

Botra se je v zidanico na Trško goro, vinsko gorico nad Novim mestom, pripeljala s konji na “federvagnu”. Saj veste, pravi Dolenjec ima v dolini hišo, na gorci pa zidanico. Prihod botre je bil velik dogodek, posebno za nas otroke. V jerbasu je prinesla dobrote, kruh iz krušne peči, ki se je svetil, ker ga je namazala z jajcem. Botra je imela navado, da je v zidanico prinesla pečeno kokoš.

Trškogorska kulinarika in dolenjske jedi

Tudi na Dolenjskem vsak praznik zaznamujejo takšne in drugačne praznične jedi, ravno zato je slovenska kulinarika tako bogata in zaradi pomembne vloge kakovostnih lokalnih sestavin vezana na letne čase. Zidaniške dobrote postajajo ključen element dolenjske kulinarike, kar dodatno bogati in oplemenituje lokalno gastronomsko ponudbo.

Tradicija na Trški gori je, da se je za največje praznike jedlo v zidanici pečeno kokoš. Mi smo pečeni kokoši rekli čiba. Moja mama je lepo pripravila mizo in najboljše kose najprej ponudila starejšim, otroci smo bili vedno zadnji. Kako slastna je bila ta čiba, da smo si še dolgo oblizovali prste.

Botra Jožefina in njena »zidanca«

Tako smo pri nas godovali. Vse to me je v življenju zelo zaznamovalo.

Ko sem podedovala to skromno zidanico na Trški gori, je kar privrelo iz mene, da to ne sme iti v pozabo. Zato v Turistično kulturnem društvu Trškogorsko srce ohranjamo običaje in tradicijo in to je tudi godovanje.

V počastitev tega običaja v društvu organiziramo godovni Jožefov pohod po Trški gori na soboto pred Jožefovim praznikom z zaključkom v zidanici, kjer ne manjka godovnih dobrot in vesele pesmi.

Zidanico Verček in njen slavni “pušelj šank” je mogoče obiskati ob koncih tedna med programom Odprtih zidanic ali pa jo rezervirati za nepozaben oddih med vinogradi. Uživajte v čudovitem razgledu na novomeško dolino in gorjansko pogorje ter doživite edinstveno vzdušje dolenjskega podeželja.