Z motorjem po Dolenjski

Vikend avantura po Dolenjski: raj za motoriste

Ste po srcu motorist ali motoristka? Dolenjska je s svojo mehkobo, zavitimi cestami in čudovitimi pogledi, ki se odstirajo za vsakim ovinkom, kot ustvarjena za motoristične izlete. Ta čudovita pokrajina ponuja nepozabno izkušnjo, bodisi kot nedeljski izlet, bodisi kot pravo vikend dolenjsko avanturo. Svoje doživetje lahko nadgradite tudi z obiskom skrivnostnega Kočevskega in očarljive Bele krajine. Izkušeni motoristi pa lahko vse to povežejo v enodnevni krog.

Prestolnica Dolenjske – izhodišče za izlet z motorjem

Novo mesto je krasno izhodišče, kjer se lahko začne vaša pot, potem ko na slikovitem Glavnem trgu spijete kavo. Po nezahtevni cesti peljete skozi Sotesko do Žužemberka, kjer vas bo pozdravil eden najslikovitejših srednjeveških gradov na Slovenskem. Vmes se lahko na kratko ustavite še na Dvoru in si ogledate ostanke plavža znamenite Auerspergove železarne. Ta je bila v 19. stoletju eden največjih industrijskih obratov na Slovenskem.

Od Žužemberka do Trebnjega pelje cesta, ki na trenutke spominja na idilično zavite ceste nekje v Toskani. Ob upoštevanju prometnih predpisov lahko tu motor poženete tudi v višje obrate. Kmalu za Dobrničem pot vodi skozi Knežjo vas, kjer se je rodil legendarni slovenski misijonar Friderik Baraga. V 19. stoletju je misijonaril med severnoameriškimi Indijanci, po njem pa je imenovan večji kraj ob Velikih jezerih v Združenih državah Amerike. Preden se skozi dva serpentinasta ovinka spustite proti Trebnjemu, vas ob cesti pričakuje Jurjeva domačija, ki je tipičen in izredno lepo ohranjen primer lesene stanovanjske hiše iz 18. stoletja. Domačija je muzej na prostem.

Razgledi z Nebes: Šentrupert, Vesela gora in doline

Kmalu se po pretežno dolinski cesti usmerite proti starodavnemu Šentrupertu. Še prej pa se vam bo morda zdelo vredno ustaviti v Trebnjem. Tam lahko obiščete znamenito Galerijo likovnih samorastnikov. Ta hrani okoli 1500 likovnih del ter po obsegu in kakovosti sodi med najpomembnejše zbirke samorastniške umetnosti v Evropi. Skozi Mirnsko dolino boste do Šentruperta prispeli kot bi mignil.

Cesta je dobro vzdrževana, z nekaj daljšimi ravnimi odseki, kjer lahko motor zadiha v višjih obratih.

Peljali boste skozi lepo urejene kraje in slikovito krajino, kjer pridne kmečke roke skrbijo, da so travniki pokošeni in vinogradi po okoliških gričih lepo obdelani. Skoraj z vsakega grička pozdravlja večja ali manjša cerkvica: od Žalostne gore nad Mokronogom do Vesele gore nad Šentrupertom. Za slednjo to ime ni nič nenavadnega, saj so nedaleč stran Nebesa, razgledna točka na dobrih 600 metrih nadmorske višine z nebeškimi razgledi. Pogled od tam seže vse do Snežnika. Dostop je možen tudi z motorjem.

V Šentrupertu se lahko v središču te tipične dolenjske vasi ustavite na kavi s pogledom na eno najstarejših in najlepših gotskih cerkva na Slovenskem. Ta datira že v 11. stoletje. Le streljaj stran je Dežela kozolcev, kjer 19 sušilnih naprav predstavlja prvi muzej na prostem s kozolci.

Morda je tukaj čas, da s prometnic zavijete na stranpoti, skozi odmaknjene dolenjske vasice, in odkrijete ceste, koder z avtom sicer skoraj zagotovo ne bi peljali.

Preko skritih dolinic, ozkih cest in ob lepih razgledih boste prišli do Šentjanža. Pozdravi vas pokrajina, ki je s svojimi blagimi valovitimi linijami sinonim za Dolenjsko. Zlahka si jo je predstavljati na ozadju računalniškega zaslona. Tu domuje tudi gostilna Repovž s 300-letno tradicijo, ena od 7 slovenskih restavracij, ki se lahko ponašajo z zeleno Michelinovo zvezdico. Za obisk pri njih morate vnaprej opraviti rezervacijo prek spleta.

Pušl’c Dolenjske

Še nekaj zavojev, vzponov in že ste na Brunku, kjer se le ustavite pri cerkvici sv. Treh kraljev. Ta ima izjemno lego, saj se od tam vidi skoraj polovica Slovenije – od Gorjancev do Uršlje gore. Ob tem ste skoraj prispeli do same meje Dolenjske, ki jo na severozahodu omejuje reka Sava. Ko se z Brunka spustite proti Radečam, v Hotemežu s stranskih cest spet zavijete na prometnico Celje–Krško. Pot vas ves čas pelje ob reki Savi, kjer boste na njenem levem bregu kmalu zagledali sevniški grad.

Nato kmalu za vasjo Log z glavne ceste zavijete desno in motor preko številnih lepih ovinkov pripeljete do Bučke, ki med domačini velja za pušl’c Dolenjske. V Bučki je med 2. svetovno vojno potekala tudi nemško-italijanska okupacijska meja. Po nekaj ovinkih skozi razloženo vas na slemenu se cesta kmalu spusti v dolino proti Škocjanu, ki je rojstni kraj še enega velikega moža slovenske zgodovine. Ignacij Knoblehar je v 19. stoletju misijonaril v Afriki, kjer so ga domačini poimenovali Abuna Soliman. Kot prvemu belcu mu je uspelo doseči točko v Afriki na 4°44′ severne zemljepisne širine. Naredil je tudi več prvenstvenih odprav po Nilu.

Toplice, ampak tiste manj znane

Dolenjska je znana tudi po toplicah. Vendar pa le malokdo ve, da poleg bolj znanih term v Šmarjeških in Dolenjskih Toplicah obstaja tudi nekoliko manj znan skriti biser Dolenjske – naravna toplica Klevevž. Klevevška toplica leži skoraj na poti iz Škocjana proti Šmarjeti. V Zburah zavijete z glavne poti in sledite smerokazom.

Dostop z motorjem do toplic ni mogoč, pustite ga na parkirišču, od koder je do toplic pet minut hoje. No, je pa od Klevevških toplic, ki jih je rad obiskoval tudi nekdanji, že pokojni predsednik Janez Drnovšek, do bolj znanih Šmarjeških Toplic le nekaj minut vožnje.

Ko boste peljali mimo Šmarjete, se ozrite levo in morda boste na strehi dvorca Gregorčič zagledali letalo. To je prvi airglam oziroma glamping med oblaki. Čisto zraven pa stoji fontana cvička. Nadvse zanimiv kraj, ki ga lahko priporočamo le, če v istem dnevu ne načrtujete nadaljevanja poti.

Od samostana do gradu – z motorjem

Na Dolenjskem se vam ponuja tudi edinstvena in redka priložnost za obisk ene izmed še delujočih kartuzij v Evropi – samostana Pleterje. V tišini in miru, ki sta tako dragoceni dobrini današnjega, z naglico prežetega sveta, kartuzijanski menihi negujejo večstoletno tradicijo svojih prednikov: ‘Moli in delaj (Ora et labora)!’ Čudovit je tudi pogled na okoliške vinograde, ki jih obdelujejo v sklopu samostana, posebej pa so znani po sloviti pleterski hruški, sadežu, ki se v steklenici razraste do svoje polne velikosti, nato pa ga zalijejo z žganjem.

V samostanu je mogoč obisk starogotske cerkve z neverjetno akustiko, kar je že samo po sebi posebno doživetje. Mogoč pa je tudi ogled multivizije. V notranje prostore samostana zunanji obiskovalci nimajo vstopa, za vse ostale pa velja, da je vstop dovoljen samo moškim. Zgodba pravi, da je bila edina ženska, ki je kdaj vstopila v pleterski samostan, Jovanka Broz, žena nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita. Samostan Pleterje se nahaja prav pod Gorjanci in morda boste imeli srečo ter med vožnjo po slikovitih poteh med podgorskimi vasmi ugledali katerega od barvitih likov iz Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih.

Verjetno boste komaj opazili, da ste peljali mimo Gracarjevega turna v vasi Hrastje, kjer je večkrat bival in celo ustvarjal tudi Janez Trdina. Leta 1942 so grad požgali partizani, po vojni pa so ga za silo obnovili. Gospodar gradu Herbert von Schöppel je med 2. svetovno vojno zavzeto sodeloval s partizani in tako ohranil lastništvo tudi po osvoboditvi. Ostal je edini slovenski povojni graščak.

Grem domov v Novo mesto

Od tod do Novega mesta ni več daleč. Potem, ko boste motor zagnali v niz čudovitih ovinkov nekoliko naprej od Kremena na Mokrem Polju, se, če želite, lahko zapeljete še do gradu Otočec. Ta je s svojo izredno lego na otoku sicer med najbolj prepoznavnimi simboli Dolenjske. Sicer pa se čez nekaj kilometrov vaša pot zaključi v Novem mestu.

Če vam čas dopušča, lahko v rojstnem kraju znamenitega olimpionika Leona Štuklja obiščete nekaj najbolj priljubljenih znamenitosti: edinstveni Breg s hišami na živi skali, ki je v srednjem veku predstavljal obrambo mesta, Dolenjski muzej z svetovno znano zbirko haltštatskih artefaktov ali pa kapiteljsko cerkev, danes stolnico, kjer lahko občudujete oltarno sliko slovitega italijanskega renesančnega slikarja Tintoretta. Mogoč je tudi obisk razgledne ploščadi v zvoniku te iste cerkve.

Da na poti ne boste omagali

Dolenjska slovi po dobri kulinariki in kar nekaj možnosti za okrepčilo se vam ponuja ob poti. Med bolj priznanimi restavracijami so: Hiša Fink in Situla v Novem mestu, malo stran s poti Oštarija v Dolenjskih Toplicah, Domačija Novak v Sadinji vasi pri Dvoru, Gostilna Javornik v Slovenski vasi, že omenjena Gostilna Repovž v Šentjanžu, Hotel Grad Otočec ali Gostilna Vovko na Ratežu.

Pri večini od naštetih je potrebna vnaprejšnja rezervacija. Je pa na poti precej gostiln, ki niso bile omenjene in kjer lahko prav tako spodobno potešite svojo lakoto. Brez številnih postankov pot lahko prevozite v pol dneva, če pa želite okusiti čim več, lahko vse opisano zlahka raztegnete v en dan. Popolna izkušnja Dolenjske bo, če boste dan zaključili v eni od dolenjskih zidanic in preko noči nabrali moči za nove dogodivščine. Tako naslednji dan nadaljujete z izletom po Beli Krajini in Kočevskem, ki tudi nudita številne zanimivosti in skrivnostne predele, ki so bili v desetletjih po 2. svetovni vojni del tako imenovanega zaprtega območja.